domov

kontakt

struktura strani

iskanje po strani

Dnevnik Mitje Valenčič

pixel

Mitja Valenčič piše olimpijski dnevnik

 

Član našega kluba ASK Triglav in član olimpijske reprezentance na 21. Zimskih olimpijskih igrah 2010, Mitja Valenčič, bo za vse nas pisal svoj olimpijski dnevnik, ki ga bomo objavljali na teh straneh.

 

Mitja potuje v severno Ameriko v sredo, 17. februarja, prvo tekmo (slalom) pa ima v soboto, 27. februarja.

 

Držimo pesti! Srečno Mitja!

 

 

28.2.2010, Vancouver

Avtobus za Vancouver nas je čakal ob deveti uri zjutraj. Kar malo prezgodaj, glede na to, da smo noč preživeli po klubih v Whistlerju. V prvem klubu smo naleteli na Kosteliča, ki je proslavljal svojo srebrno kolajno z ostalimi Hrvaškimi kolegi in spremljevalci. Moram reči, da ga še nisem videl tako ''veselega''. V naslednjem klubu smo srečali še vse druge dirkače, od Lygetija, Neureuterja, Jansruda, do Janyka ... Skupaj smo nazdravljali do zaprtja lokala. Bilo je zelo prijetno! Vsi lokali se zapirajo ob drugi uri zjutraj. Prezgodaj! Po prihodu v Vancouver, sem ravno ujel finale hokeja. Finale, ki ga hokejski navdušenci nismo smeli zamuditi! Domačini so zmagali po podaljšku in začelo se je nepopisno veselje po vsej Kanadi, kjer je hokej šport številka ena! Mislim, da bi bili Kanadčani pred finalnim obračunom pripravljeni dati vse dotedaj osvojene kolajne, v zameno za to hokejsko zlato. Zelo sem jim privoščil in tudi sam stiskal pesti za njih. Na zaključni slovesnosti sem nosil Slovensko zastavo in bil brez dvoma najbolj ponosen od vsem zastavonoš. Bil sem v res enkratni družbi izvrstnih športnikov. Med njimi je bila nemška biatlonka Magdalena Neuner, nizozemski hitrostni drsalec Sven Kramer, ameriški kombinatorec Tod Lodvig, Italijanski slalomist Razoli, japonska umetnostna drsalka Mao Asada in drugi. Zaključna slovesnost mi bo ostala v zelo lepem spominu. Spektakel je bil izjemen, čutila se je neverjetna energija in vsi smo bili navdušeni. Med samo prireditvijo me je spreletaval enkraten občutek ponosa in zadovoljstva, da spadam v to veliko olimpijsko družino. Ja, olimpijske igre so nekaj posebnega! Tako, olimpijski ogenj je ugasnil in z njim se poslavlja tudi moj olimpijski dnevnik ... 

 

27. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Tekma je že zdavnaj mimo, grenak priokus pa še kar ostaja. Po prvi vožnji sem čutil, da sem sposoben več, kot je pa končno šesto mesto. Ne me narobe razumeti, ko pogledam nazaj, je to vseeno vrhunski rezultat, ampak želje so bile večje. Sploh prva vožnja mi je uspela tako, kot sem si želel. Tista napaka v zgornjem delu druge vožnje mi je vzela hitrost po ravnini in pravi ritem, ki ga nisem uspel več ujeti do cilja. Ostalo je zgodovina ... Popoldan sem izvedel, da na zaključni slovesnosti olimpijskih iger, nosim našo zastavo. Počutim se zelo počaščenega in ponosnega!

 

26. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Že celi dan lije kot iz škafa. Dopoldan smo imeli trening in nas je do kože namočilo. Danes smo trenirali skupaj z drugimi reprezentancami. Na terenu, kjer je bil trening, je na vrhu snežilo, v srednjem delu je bil sneg pomešan z dežjem, v spodnjem delu pa je deževalo. Dirkači smo se kar malo gledali med seboj in odkimavali. Tudi trening je bil zelo zahteven. Sneg je zelo »spomladanski« in ne nudi dobre opore v zavojih, pa še razrije se. Za kosilo sem uspel prvič dobiti nekaj sušija, ker ga vedno takoj razgrabijo. Jedilnica nudi kar pestro izbiro hrane. Lahko izbiraš med različnimi kuhinjami, od italjanske, azijske, do McDonaldsa. Ja prav ste prebrali, tudi big macka lahko dobite, če želite. In moram reči, da je vedno večja vrsta prav tam. Nikoli si ne bi mislil, da bodo mastni burgerji postali hrana olimpijskih športnikov. Ampak kot kaže, je denar sveta vladar in tudi na olimpijadi ni nič drugače. Žal! Popoldan sem si privoščil urico spanja. Zatem sem odšel v fitnes. Se ogrel na tekaškem traku, naredil nekaj vaj za koordinacijo in eksplozivnost, da bodo jutri noge čim hitrejše. Tako, treningi so mimo, jutri nas čaka samo še tisto, zaradi česar smo prišli sem, tekma. Imam številko devet, kar je super. Upam, da jo čim bolje izkoristim...

 

25. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Tina je osvojila že svojo drugo srebrno kolajno! Le štiri stotinke sekunde so jo ločile od olimpijskega zlata! Kapo dol! Jutri na slalomu ima vse potrebne kvalitete, da si z malo sreče okrog vratu obesi še eno kolajno. Naša skupina je veleslalom gledala in navijala pred televizijskim zaslonom v olimpijski vasi. Naš trening se je namreč začel takoj po končani ženski tekmi, in to na terenu kjer so malo prej tekmovale. Sneg je bil zelo moker in spet čisto drugačen od prejšnjih dni. Po treningu smo bili na razpolago Slovenskim novinarjem za izjave. Po opravljenih obveznostih smo se odpravili v mesto Whistler. Želel sem kupiti olimpijske rdeče rokavice v originalni olimpijski trgovini, pa jih vsak dan že zjutraj razprodajo. Čakaš v vrsti že samo, da prideš v trgovino, saj ljudi počasi spuščajo ljudi v notranjost, da trgovina ni prenatrpana. Potem sem kupil le štiri maskote teh olimpijskih iger za mojo hčerkico Živo. Po vrnitvi v vas sem za dve uri zaspal, zatem pa na kondicijski trening. Danes sem tekel po olimpijski vasi, en krog pa traja dobrih pet minut. Je pa lepo pogledat po vasi, kjer na vsaki hiši visijo druge zastave. Po večerji običajno odigramo partijo biljarda ali namiznega carlinga v olimpijski igralnici, potem pa počasi v posteljo.

 

24. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Ko sem zjutraj odprl oči, sem že slišal dežne kaplje, ki so padale po strehi in vodo ki je drla po žlebovih. Vremenoslovci se tokrat niso zmotili, saj je bila napoved točno takšna. Po zajtrku smo se odpeljali na trening. Danes smo trenirali skupaj s Kanadčani, s katerimi smo bili že v preteklosti večkrat skupaj, saj je tam glavni trener Slovenec Dušan Grašič. Pogoji za trening niso bili prav dobri, ker je novozapadli sneg precej omehčal podlago. Tako je bila proga že po nekaj dirkačih precej uničena. Vseeno smo trening odpeljali po načrti. Ko smo prišli nazaj v vas, smo si želeli ogledati drugi tek ženskega veleslaloma, ki ga seveda nismo dočakali. Vreme se je še poslabšalo, megla, ki je prekrila dobrišen del veleslalomske proge, se ni več umaknila. Škoda, saj je imela Tina lepo izhodišče pred drugim tekom. Popoldan sem kolesaril v fitnesu in naredil običajne vaje za trup. Zraven sem spremljal četrtfinalni obračun hokeja med Kanado in Rusijo. Goli so padali kot po tekočem traku in po dveh tretjinah je bilo že 7:3 za Kanado. Domačini so zelo ponosni na svoje hokejiste in resnično dihajo z njimi. Na vsakem koraku vidiš Kanadčane oblečene v hokejske drese. Še varnostnik pri pregledu za vstop v olimpijsko vas, ko je videl našo bundo z napisom Slovenija, je rekel, ‘’hej Koupitar’’. Pa mu rečem, vau ga poznaš? On pa meni nazaj, ‘’who doesn’t!’’ Ja, naš Anže je pravi car tukaj!

 

23. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Iz postelje sem se izstrelil malo pred osmo uro. Pojedel zajtrk, ob devetih smo bili že na avtobusu za na smučišče. Do smučišča je kakšnih petnajst minut vožnje. Avtobus te odloži pred prostori za pripravo smuči, kjer te serviserji že pričakajo s smučmi za trening. Smučarske čevlje obujemo tik pred vstopom v gondolo, v prostoru, rezerviranem za tekmovalce in spremljevalce. Nato pa na teren in trening. Trening traja malo dlje kot običajno, ker je sedežnica na kateri poteka trening zelo dolga in tako ena vožnja traja skoraj pol ure. Teren je zelo razgiban in snega je dovolj. Sam sneg je zelo agresiven, kar je običajno za te kraje. Po treningu pa nazaj v vas na kosilo. Po kosilu pa malo počitka do kondicijskega treninga. Danes smo praznovali tudi rojstni dan, naš mladi Matic Skube je upihnil dvaindvajseto svečko. Nazdravili smo s šampancem in pojedli čokoladno torto, ki je bila res okusna. Konec dneva sem že kar utrujen in komaj čakam na svojo posteljo ...

 

22. februar 2010, Whistler (Britanska Kolumbija, Kanada)

Zbudil sem se okrog osme ure zjutraj in si sam pri sebi rekel: končno na olimpijskih igrah. V sobi sem skupaj z Berijem (Bernard Vajdič) in Gelijem (Mitja Dragšič). Soba ima dve spalnici, onadva v eni in jaz v svoji. Sobe so dokaj skromno opremljene, ampak povsem dovolj velike. Sama olimpijska vas je kot dobro varovana vojaška baza. Pri vstopu v vas, te vedno pričaka rentgen in pregled prtljage. Na vsakem koraku je potrebno kazati akriditacijo in bog ne daj, da jo kdaj pozabiš, ker ne prideš nikamor. Logistično je zelo dobro organizirano in stvar deluje brezhibno. Če primerjam s Torinom izpred štirih let, je tukaj neprimerno boljše. Preskusili smo že tudi tukajšnji sneg. Danes smo imeli smučanje na prosto, vreme je bilo brez oblačka in smo si dali duška. Smučišče je ogromno, včasih sta bili to dve smučišči, v zadnjih letih pa so ju združili. Hriba povezuje enkratna gondula, ki se imenuje »peak to peak«, ali od vrha do vrha. Na najvišji točki je visoko kar 430 metrov nad tlemi in ima stekleno dno, da lahko gledaš v globino. Popoldan je bil Gorza naš vodič po olimpijski vasi. Razkazal nam je fitnes, prostor za gledanje televizije, igralnico, olimpijsko trgovino, pralnico... Zvečer sva z Berijem skočila še v Slovensko hišo v Whistler, kjer je Elan organiziral zabavo. Tam so bili tudi vsi naši skakalci in nekaj Čeških olimpijcev, ki tekmujejo na Elanovih smučeh. Nisva bila dolgo, saj naju jutri zjutraj čaka trening. Zdaj gre počasi zares.

 

21. februar 2010, Los Angeles (Kalifornija, ZDA)

Let za Vancouver smo imeli pozno popoldan, zato smo se odločili, da že zjutraj odrinemo proti Los Angelesu in si tam ogledamo kaj zanimivega. Najprej smo si želeli ogledati Venice beach, pa smo malo zašli in se znašli pred Beaverly Hillsom. Ob cesti je bilo polno napisov »star maps here« in smo zapeljali do enega. Tam priskoči gospa v zrelih letih in zdeklamira kdo vse živi v teh vilah, istočasno pa nam kaže po zemljevidu in z »markerjem« označuje po njem. Za ta zemljevid in minuto govorjenja, nas je olajšala za 22 dolarjev. No, pa se odpeljemo malo pogledati to čudo. S tistim zemljevidom si nismo mogli kaj dosti pomagati, hiš se pa tudi ne vidi, ker imajo okoli posesti vsi džungle. Skratka čisti nateg! Raje smo jo hitro ucvrli na kosilo v italjansko restavracijo. Ko smo se vrnili do avta, nas je že čakalo novo presenečenje: kazen za nepravilno parkiranje, 45 dolarjev. K sreči je bila ura že toliko, da smo šli le še na letališče. V Vancouvru smo pristali okoli devetih zvečer, po slabih treh urah leta. Hitro smo bili v avtobusu na poti proti Whistlerju, ki traja dobri dve uri. Okoli polnoči smo prispeli v olimpijsko vas ...

 

20. februar 2010, Carlsbad (Kalifornija, ZDA)

Za današnji dan so napovedovali dež, a ne bi mogli bolj brcniti v temo. Bil je eden najlepših dni odkar smo tukaj. Le tu in tam kakšen oblaček, drugače pa čista »šajba«. Okoli sedmih zjutraj hrčki iz lukenj začenjamo lesti iz sob kakor. Do pol osmih smo že vsi na »broju«. Dobimo se v kuhinji in skupaj pojemo zajtrk. Nato obvezno na net pogledat, če se je kaj pomembnega zgodilo na sončni strani alp. Ko sem prebral kar me je zanimalo, sem šel pogledat surferje na valovih. Okrog petdeset sem jih naštel. Malo sem jih opazoval in videl, da izkušeni in dobri srfači čakajo samo na res velike valove, ki pridejo na kakšnih pet minut. Drugače pa zgolj sedijo na deski. Ostali se ves čas »lomijo« tudi na manjših valovih. Dopoldan smo še enkrat zavili v fitnes. Po fitnesu pa kar direktno v šoping. Kupil sem si fotoaparat žepne velikosti, da bom na olimpijadi lahko kaj poslikal. Prodajalec v trgovini ga je hvalil, da ta je pa res hud ... Me res zanima, kako se bo obnesel. Sicer imam pa občutek, da te tukaj povsod »nabašejo«, da komaj neseš ven s trgovine. No, sedaj grem pa naštudirat tole čudo ...

 

19. februar 2010, Carlsbad (Kalifornija, ZDA)

S tukajšnjim časom se še nisva povsem spoprijateljila. Zvečer sem že ob sedmih povsem »zadet«, od tretje ure zjutraj pa spim bolj na obroke. Čez dan se trudim čim bolj zapolniti urnik, da nimam časa misliti na spanje. Danes dopoldan smo bili v fitnesu tukaj v bližini. Fitnes je ogromen in zelo moderno opremljen. Imajo nešteto tekaških stez, koles... Opravil sem običajen trening s povdarkom na trupu in hrbtu. Popoldan smo se spustili v šoping v nakupovalni center, ki je oddaljen kakšnih 15 minut vožnje v smeri proti San Diegu. Kupil sem nekaj malega za domače in zase. Ponavadi mi pri nakupovanju hitro »jermen dol pade«in tudi danes ni bilo nič drugače. Na poti domov smo se ustavili še v sushi restavraciji. Japonsko hrano imam zelo rad in »uničil« sem kar nekaj ribic. Žal ne moremo spremljati olimpijskih iger, ker Američani nič ne prenašajo. Pozneje pokažejo kakšen zelo skrajšan posnetek, to je pa tudi vse. Žalostno ampak resnično!

 

18. februar 2010, Carlsbad (ZDA)

Naša najboljša športnica Petra Majdič je včeraj spisala najbolj neverjetno zgodbo na olimpijskih igrah. Z zlomljenimi rebri in predrtimi pljuči je napravila čudež in osvojila kolajno. Sem brez besed, vse kar lahko napišem je, da se ji najglobje klanjam!!! Drugače smo se pa v Carelsbadu prebudili v čudovito jutro. Sonce je sijalo brez oblačka in temperatura se je skozi dan povzpela preko 20 stopinj celzija. Dopoldan sem izkoristil za daljši jogging, da z nog spravim utrujenost, ki se je nabrala na včerajšnji dolgi poti. Lepo je bilo teči ob obali v kratki majici in kratkih hlačah. Namakal sem tudi noge v Pacifiku, nekateri domačini pa so že veselo plavali v njem. No, tako topel se mi pa dan spet ni zdel. Danes je Živa dopolnila dve leti. Kar ne morem verjeti kako čas leti mimo. Dneva, ko se je rodila, se spominjam kot bi bilo včeraj. Pravkar po televiziji gledam NBA košarko med LA Lakersi in Bostonom. Želja je bila, da bi si jo ogledali v živo, ampak je bilo nemogoče dobiti karte. Kot kaže, je ne bom dočakal do konca niti pred televizijo, ker imam občutek da mi nekdo obeša uteži na veke. Postelja, že prihajam!

 

17. februar 2010, nekje med Ljubljano in Los Angelesom

Ura je bila malo pred osmo zjutraj, ko so me pobrali izpred doma na poti na brniško letališče. Mamica je Živo ravno oblačila za v vrtec. Na hitro smo se poslovili... Na poti do Los Angelesa, ki je bila naša končna postaja, smo leteli preko Münchna. Tam smo imeli dobre tri ure časa, tako da smo lako v miru pojedli kosilo. Ko smo čakali na letalo za LA, smo srečali za moj okus trenutno najlepšo športnico pod soncem, nekdanjo št. 1 ženskega tenisa, Srbkinjo Ano Ivanovič. Seveda smo takoj izkoristili priližnost in jo poprosili za skupno sliko, ki nam jo je uspelo tudi dobiti. Bila je v družbi svoje mame in teniškega trenerja. V kratkem pogovoru nam je zaupala, da gre na priprave v Kalifornijo. Zaželela nam je uspešne OI, mi pa njej čim več zmag na naslednjih turnirjih. Na letu v mesto angelov, ki traja 13ur in drobiž, sem sedel poleg simpatične Turkinje. Punca je doštudirala management na univerzi UCLA in pravi, da je prišla iskat le svoje stvari, ker nima namena ostati v Ameriki po končanem študiju. Njenega imena se žal nisem uspel zaponiti. Sam let je minil dokaj mirno, le vleklo se je ... V LA-ju smo rentali avto in se odpeljali do naše baze v Carlsbadu, ki je na pol poti med LA-jem in San Diegom. To bo naš dom nasledne 4 dni. Potovali smo več kot en dan in vidim le še posteljo ...

 

16. februar 2010, Dol pri Lubljani

Današnji dan je minil v znamenju pakiranja in praznovanja drugega rojstnega dne hčerke Žive. Pravzaprav bo dopolnila dve leti v četrtek, ampak ker očija takrat ne bo več doma, smo malo pohiteli s praznovanjem. Tašča je spet pripravila fenomenalno kosilo z morskim pridihom. Dan se sicer ni najbolje začel, ker se mi je sredi noči ponovno oglasil želodec in sem moral vrniti vso večerjo. Proti jutru je pa še Živa »pricvirnala « k nama v spalnico z vročino in presežkom energije. Do jutra je potem spala pri nama, kar pomeni da mi na koncu pripada zadnjih deset centimetrov postelje. Živa si zna izvrstno izboriti svoje mesto. Jutra nisem pričakal najbolj naspan. Dopoldan sem se odpeljal v Begunje, kjer sem se dobil s svojim Elanovim serviserjem Zmagom Tonejcem. Skupaj sva odšla v prototipno proizvodnjo, kjer nastajajo tekmovalne smuči. Tam so mi pokazali kakšen je postopek nastajanja smuči. Zelo cenim te ljudi in njihovo delo, ki so zaslužni da v najkrajšem času pridemo do željenih smuči. Doma sem se spravil k pakiranju. Ob pakiranju me vedno spremlja slab občutek, sploh če pakiram za dalj časa, da bom kaj pomembnega pozabil. In začnem »metat« v potovalko od gat, štumfov, majic, trenirk, pulijev, do dresov, bund, čevljev... Nikakor nisem smel pozabiti na medvedka za srečo, ki mi ga je podarila nečakinja Kaja in vilinskega simbola prav tako za srečo, ki so mi ga podarili prijatelji. Sedaj pa brž spat, da ne zamudim aviona...

 

15. februar 2010, Dol pri Lubljani

Včerajšnje slabo počutje je minilo, tako da se je današnji dan začel po ustaljenem redu. Najprej je bilo potrebno peljati Živo v vrtec. K sreči zelo rada hodi in s tem nismo imeli nikoli težav. Ko je Živa enkrat v vrtcu pa imam čas, da naredim kaj zase. Trening začnem z vajami za hrbet in trup, saj sem imel v preteklosti ravno s hrbtom ogromno težav. Lani so mi postavili diagnozo diskus hernije, ki sem jo s pomočjo fizioterapevtke Eve Marie Gechter odpravil do te mere, da operacija ni bila potrebna. Vse te vaje, ki mi jih je pokazala, zdaj vsak dan ponavljam in težave s hrbtom so popolnoma izginile. Vaje vključujejo ogromno elementov ravnotežja, stabilizacije in na koncu še raztezanja. Za te vaje potrebujem dobro uro. Po vajah sem se odpravil še na nordijsko hojo na »Ajdovšno«, to je bližnji hrib, ki mi je zelo pri srcu in je nepogrešljiv pri mojem kondicijskem treningu. Kar mi je na tem hribu še posebej všeč, je urejena trim steza z raznimi uporabnimi napravami za rekreativce, ki jih vključim v trening. Po treningu sem se zapeljal na obisk k mami na Brnik, ki mi je zaželela veliko sreče v Vancouvru. Na poti domov sem prižgal še svečo na grobu svojega očeta. Doma me je pričakala hiperenergična hčerka, ki je kar letela po stanovanju. Baterije so ji zelo dolgo držale, tako da sva se z mami Tino lahko le smejala in zmajevala z glavo. Misli mi že uhajajo k jutrišnjemu pakiranju...

 

14. februar 2010, Dol pri Ljubljani

Ah, toliko načrtov za današnji dan, pa tako bedna realizacija. Želel sem peljati hčerkico Živo na enega od karnevalov, bila bi čebelica Maja, pa presenetiti svojo boljšo polovico za Valentinovo, pa ... No, vse skupaj je padlo v vodo že sredi noči, ko je kar na enkrat straniščna školjka postala moja najboljša prijateljica. S krajšimi pavzami sva ostala skupaj vse do jutra. Takšne driske še ne pomnim. Že včeraj zvečer sem čutil nelagodje v trebuhu, ki se je tekom noči samo še stopnjevalo. Nikoli si nisem mislil, da lahko človek v tako kratkem času izgubi toliko tekočine. Poizkušal sem si pomagati z borovničevim čajem, a zaleglo ni nič. Tako sem ves dan preležal v postelji, ker za kaj drugega enostavno nisem bil sposoben. Ja, prav nič olimpijski ni bil tale dan! Veseli pa dejstvo, da je iz ure v uro bolje in upam, da bom jutri lahko že opravil kakšen kondicijski trening. Močno upam, da naši borci na olimpijadi nimajo takšnih težav in bodo danes ‘fit’ za vrhunske rezultate. Že stiskam pesti!

 

13. februar 2010, Hinterreitn, Avstrija

Začetek olimpijskih iger sem pričakal v Avstriji na treningu v Hinterreitnu. Na tem smučišču nam vedno omogočijo dobre pogoje za trening in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Po opravljenem treningu smo se vrnili domov s štiridnevnih priprav, ki so bile zadnje pred odhodom čez lužo. Sicer si bom pa začetek teh olimpijskih iger zapomnil predvsem po tragični smrti nesrečnega Gruzijskega sankača. Moram priznati, da se me je nesreča mladega Gruzijca dotaknila. Izrekam iskreno sožalje vsem njegovim najbližjim. Ena stvar so poškodbe, ki so sicer sestavni del vrhunskega športa, povsem nekaj drugega pa je primer Gruzijca. Upam, da si bomo konec teh iger zapomnili po čem lepšem, kot pa sam uvod. Otvoritvene slovesnosti si nisem uspel ogledati, ker me je zgodaj zjutraj čakal trening. Se pa tolažim s tem, da bom prisoten vsaj na zaključku teh iger. Po prihodu domov s treninga me je bila razumljivo najbolj vesela hčerka Živa. Za izkazano toplo dobrodošlico, sem se moral kasneje oddolžiti z veeelikim snežakom, pred spanjem pa še s parimi pesmicami. Spremljal sem že tudi prve Slovenske nastope in bil navdušen nad predstavami naših skakalcev. Upam, da je to dobra napoved tudi za vse ostale, ki danes še nastopajo.

 

Prenos PDF datotek:

pixel
pixel
pixel
pixel

Anketa

Kaj je pri nakupu klubskega smučarskega kompleta najpomembnejše? [181]
vizuelni izgled
kvaliteta materiala in izdelave
cena
točen rok dobave
pixel